Stanje morja je dobro, če povprečne letne koncentracije hranilnih snovi v morju ne presegajo naslednjih meja: za skupni dušik (TN) 48,8 µmol/L, za skupni fosfor (TP) 1,4 µmol/L, za nitrat (NO3) 2,8 µmol/L in za fosfat (PO4) 0,15 µmol/L

Koncentracija klorofila a (večletno geometrijsko povprečje v površinskem sloju) mora biti nižja od 1,57 µg/L za dobro stanje

Večletno povprečje mesečnih prosojnosti izmerjene s Secchi-jevo ploščo mora biti večje od 6,1 m za dobro stanje

Indeks visokih abundanc fitoplanktona (IE) ne sme presegati vrednosti 18 % za dobro stanje

Epizode pomanjkanja kisika (hipoksije) v pridnenem sloju so časovno in prostorsko tako omejene, da ne povzročajo pomora pridnenih organizmov in trajne škode na morskem dnu. Ne prihaja do popolnega pomanjkanja kisika pri dnu (anoksije).

Vrednost indeksa za makroalge EEI-c ne sme biti manjša od 5,84 za dobro stanje (EEI-c vrednosti so med 0 in 10)

Travniki kolenčaste cimodoceje: vrednost MMSkew indeksa mora biti nižja od 0,6 za dobro stanje. Travnik pozejdonke: število šopov pozejdonke mora biti višje od 500 šopov/m^2 za dobro stanje.

µmol/L

µg/L

m

%

MMSkew: brez enote, pozejdonka: število šopov/m^2

Meritve koncentracij suspendiranega (partikulatnega) organskega ogljika (POC) so potekale le v štiriletnem obdobju, tj. od 2003 do 2006. Premalo podatkov za oceno stanja.

V zadnjem desetletju ne opažamo več epizod anoksij v pridnenem sloju, ker se evtrofikacijski pritisk manjša, ravno tako ne opažamo posledic trajnejših hipoksičnih razmer (pomori pridnenih organizmov).

V zadnjem desetletju ne opažamo več epizod anoksij v pridnenem sloju, ker se evtrofikacijski pritisk manjša, ravno tako ne opažamo posledic trajnejših hipoksičnih razmer (pomori pridnenih organizmov).

Za razmerje obravnavanega območja, ki je LAHKO podvržen bogatenju z hranili ali organskimi snovmi (SumInfo1) smo podali % območja, ki se že zaradi svojih naravnih danosti in kumulativnih človekovih vplivov, ki segajo preko meja (zaprtost S Jadrana, vpliv pritokov večjih rek, ki imajo v zaledju tudi zelo urbana območja in območja intenzivnega kmetijstva... ) obravnava kot občutljivo območje, oz območje, ki je potencialno lahko podvrženo evtrofikaciji. Kot zanesljivost ocene je podana najnižja izmed zanesljivosti ocen glede na vrednotenje stanja in obremenitev.

Izračun vnosov vključuje vnose z rekami in vnose zaradi prečiščene komunalne odpadne vode iz dveh večjih komunalnih čistilnih naprav, ki se iztekajo v izlivno območje reke ali v morje. Ti podatki se poročajo v okviru programa Spremljanja stanja okolja (MED POL program) v skladu z Barcelonsko konvencijo. V analizi niso bili upoštevani vnosi zaradi atmosferske depozicije in vnosi zaradi čezmejnih obremenitev. V preteklih letih sta bili izvedeni enkratni analizi o potencialnem vnosu dušikovih spojin zaradi kmetijske dejavnosti in zaradi neprečiščene komunalne odpadne vode iz gospodinjstev ali počitniških objektov, ki so nam bile v pomoč za prostorsko opredelitev potencialne obremenitve. Za natačnejše vrednotenje obremenitev zaradi marikulture bi bilo potrebno kontrolno spremljanje stanja v smislu vpliva marikulturne dejavnosti v slovenskem morju.

Izračun vnosov vključuje vnose z rekami in vnose zaradi prečiščene komunalne odpadne vode iz dveh večjih komunalnih čistilnih naprav, ki se iztekajo v izlivno območje reke ali v morje. Ti podatki se poročajo v okviru programa Spremljanja stanja okolja (MED POL program) v skladu z Barcelonsko konvencijo. Zaenkrat še niso bili ovrednoteni vnosi zaradi čezmejnih obremenitev. V preteklih letih sta bili izvedeni analizi o potencialnem vnosu dušikovih spojin zaradi kmetijske dejavnosti in zaradi neprečiščene komunalne odpadne vode iz gospodinjstev ali počitniških objektov, ki so nam bile v pomoč za prostorsko opredelitev potencialne obremenitve.

Izračun vnosov vključuje vnose z tehnološko odpadno vodo, prečiščeno komunalno odpadno vodo, vnose odpadne vode zaradi prebivalcev, ki niso priključeni na KČN. Niso bili upoštevani vnosi kot posledica čezmejnih obremenitev. Za natačnejše vrednotenje obremenitev zaradi marikulture bi bilo potrebno kontrolno spremljanje stanja v smislu vpliva marikulturne dejavnosti v slovenskem morju. Zanesljivost ocene vnosov organskih snovi s parametrom BPK5 v prečiščeni komunalni odpadni vodi in tehnološki odpadni vodi je srednja. Za oceno vnosa organskih snovi zaradi prebivalcev, ki niso priključeni na KČN smo izhajali iz enkratne analize izvedene v preteklih letih o potencialnem vnosu BPK5 zaradi neprečiščene komunalne odpadne vode iz gospodinjstev ali počitniških objektov. Zato je zanesljivost te ocene zelo nizka, kar je potrebno upoštevati pri obravnavanju skupne vrednosti vnosa BPK5. Kot skupna ocena zanesljivosti je podana najslabša izmed ocen posameznih analiz. Za opis opazovanih trendov vnosov organskih snovi so bili na razpolago le podatki o letnih količinah 10-letnega obdobja prečiščene komunalne odpadne vode in tehnološke odpadne vode.

Meritve koncentracij suspendiranega (partikulatnega) organskega ogljika (POC) so bile v okviru rednega monitoringa opravljene le v štiriletnem obdobju, tj. od 2003 do 2006. Ker so informacije o koncentracijah organske snovi oziroma organskega ogljika pomembne za oceno evtrofičnosti morja, bi bilo potrebno prej omenjeni parameter ponovno vključiti v redni monitoring obravnavanega območja. V obalnih območjih, ki so pod velikim vplivom točkovnih vnosov hranil oziroma organskih snovi pa bi bilo smiselno meriti tudi vrednosti sedimentirane snovi in sedimentiranega organskega ogljika.

Ob enkrat-mesečnem spremljanju lahko določena časovno omejena cvetenja fitoplanktona spregledamo. To premostimo s stalnim, neprekinjenim večletnim monitoringom. Podobno velja tudi za cvetenja fitoplanktona v omejenih območjih (npr. zalivih, lukah). Na splošno velja, da nam manjkajo podatki za ozki priobalni pas, kjer bi lahko mestoma zasledili probleme. Tudi za zanesljivejšo oceno sprememb v sestavi fitoplanktonske združbe dolgotrajnejše spremljanje vseh parametrov potrebnih za izračun indeksa IE. Ta vključuje tudi vrstno sestavo oz. spremljanje cvetenj posameznih vrst fitoplanktona. Poleg tega bi bilo nujno pravilno vrednotenje indeksa preveriti (dopolniti, izboljšati) s podatki iz območij z drugačnim trofičnim razponom, za kar bi bilo najbolj primerno sodelovanje na nivoju sub-regije. Prosojnost je lahko pomožni kazalnik pri določanju evtrofikacije, zaradi nizkega vodnega stolpca in vpliva resuspenzije pa le redko odraža samo evtrofikacijsko stanje.

Ob enkrat-mesečnem spremljanju lahko določena časovno omejena cvetenja fitoplanktona spregledamo. To premostimo s stalnim, neprekinjenim večletnim monitoringom. Podobno velja tudi za cvetenja fitoplanktona v omejenih območjih (npr. zalivih, lukah). Na splošno velja, da nam manjkajo podatki za ozki priobalni pas, kjer bi lahko mestoma zasledili probleme. Tudi za zanesljivejšo oceno sprememb v sestavi fitoplanktonske združbe dolgotrajnejše spremljanje vseh parametrov potrebnih za izračun indeksa IE. Ta vključuje tudi vrstno sestavo oz. spremljanje cvetenj posameznih vrst fitoplanktona. Poleg tega bi bilo nujno pravilno vrednotenje indeksa preveriti (dopolniti, izboljšati) s podatki iz območij z drugačnim trofičnim razponom, za kar bi bilo najbolj primerno sodelovanje na nivoju sub-regije. Prosojnost je lahko pomožni kazalnik pri določanju evtrofikacije, zaradi nizkega vodnega stolpca in vpliva resuspenzije pa le redko odraža samo evtrofikacijsko stanje.

Ob enkrat-mesečnem spremljanju lahko določena časovno omejena cvetenja fitoplanktona spregledamo. To premostimo s stalnim, neprekinjenim večletnim monitoringom. Podobno velja tudi za cvetenja fitoplanktona v omejenih območjih (npr. zalivih, lukah). Na splošno velja, da nam manjkajo podatki za ozki priobalni pas, kjer bi lahko mestoma zasledili probleme. Tudi za zanesljivejšo oceno sprememb v sestavi fitoplanktonske združbe dolgotrajnejše spremljanje vseh parametrov potrebnih za izračun indeksa IE. Ta vključuje tudi vrstno sestavo oz. spremljanje cvetenj posameznih vrst fitoplanktona. Poleg tega bi bilo nujno pravilno vrednotenje indeksa preveriti (dopolniti, izboljšati) s podatki iz območij z drugačnim trofičnim razponom, za kar bi bilo najbolj primerno sodelovanje na nivoju sub-regije. Prosojnost je lahko pomožni kazalnik pri določanju evtrofikacije, zaradi nizkega vodnega stolpca in vpliva resuspenzije pa le redko odraža samo evtrofikacijsko stanje.

Ob enkrat-mesečnem spremljanju lahko določena časovno omejena cvetenja fitoplanktona spregledamo. To premostimo s stalnim, neprekinjenim večletnim monitoringom. Podobno velja tudi za cvetenja fitoplanktona v omejenih območjih (npr. zalivih, lukah). Na splošno velja, da nam manjkajo podatki za ozki priobalni pas, kjer bi lahko mestoma zasledili probleme. Tudi za zanesljivejšo oceno sprememb v sestavi fitoplanktonske združbe dolgotrajnejše spremljanje vseh parametrov potrebnih za izračun indeksa IE. Ta vključuje tudi vrstno sestavo oz. spremljanje cvetenj posameznih vrst fitoplanktona. Poleg tega bi bilo nujno pravilno vrednotenje indeksa preveriti (dopolniti, izboljšati) s podatki iz območij z drugačnim trofičnim razponom, za kar bi bilo najbolj primerno sodelovanje na nivoju sub-regije. Prosojnost je lahko pomožni kazalnik pri določanju evtrofikacije, zaradi nizkega vodnega stolpca in vpliva resuspenzije pa le redko odraža samo evtrofikacijsko stanje.

Majhna prostorska in časovna poritost s podatki o koncentracijah kisika pri dnu, epizode anoksij lahko ostanejo neopažene. Za pravilno ovrednotenje vpliva obogatenja s hranili na makroalge in trave pa bi bilo potrebno ovrednotiti vsebnost nutrientov v plitki vodi in v pornih vodah v sedimentu. Ti podatki v celoti manjkajo.

Majhna prostorska in časovna poritost s podatki o koncentracijah kisika pri dnu, epizode anoksij lahko ostanejo neopažene. Za pravilno ovrednotenje vpliva obogatenja s hranili na makroalge in trave pa bi bilo potrebno ovrednotiti vsebnost nutrientov v plitki vodi in v pornih vodah v sedimentu. Ti podatki v celoti manjkajo.

Celoten severni Jadran in z njim tudi Tržaški zaliv je zaradi svoje zaprtosti in iztoki rek potencialno podvržen onesnaženju s hranili in organskimi snovmi. Kljub temu analiza razpoložljivih podatkov o hranilih in organskem onesnaženju (hranila, raztopljeni kisik in suspendirani ogljik) v morju, določenih v vzorčevalnem obdobju 1984-2012 kaže da je trenutno stanje slovenskega morja na splošno dobro oz. razmeroma stabilno. Splošni zaključek je, da obravnavani elementi ne kažejo poslabšanja razmer zaradi antropogenih dejavnikov. Izstopajoče vrednosti parametrov so predvsem posledica specifičnih oziroma trenutnih razmer (npr. sluzenje morja, atmosferska depozicija, fitoplanktonski viški, komunalni iztoki, vremenski vplivi…), na določeni vzorčevalni postaji v času meritve. Čezmejni vplivi niso znani.

Najpomembnejši zaznani vnosi hranilnih snovi predstavljajo prečiščene vode iz komunalnih čistilnih naprav, vode, ki se izpirajo iz kmetijskih površin ob obali in v zaledju rek, ki se iztekajo v slovensko morje, komunalna voda iz gospodinjstev, ki niso priklopljena na sistem javnega odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda, marikultura in tehnološke odpadne vode. Čezmejni vplivi niso znani. Največji KČN na območju, ki sta v letu 2009 bili v poskusnem obratovanju z dodano, terciarno stopnjo čiščenja, se iztekata v reko Rižano in neposredno v morje preko dveh podvodnih cevovodov 3.450 in 3.600 m od obale. Tudi večina manjših KČN se nahaja na reki Rižani in Drnici. Rezultati analize vrednotenja količine hranil v komunalni odpadni vodi prebivalcev, ki niso priključeni na javni kanalizacijski sistem in se potencialno odvaja v morsko okolje kažejo, da so najbolj obremenjeni Koprski in Piranski zaliv in reka Rižana. Ta območja so tudi potencialno obremenjena z največjimi količinami dušikovih spojin glede na analizo razpršenih obremenitev iz kmetijstva. Marikultura se izvaja na območju Piranskega in Strunjanskega zaliva in Debelega rtiča. Rezultati do sedaj izvedenih študij, kažejo na večji vpliv marikulture le v ožjem območju dejavnosti. Med leti 2000-2010 je statistično opazen trend zmanjševanja količin nitrata in dušika Kjeldhal iz KČN, kljub temu da se je število KČN v tem času povečalo iz 10 na 16. Ob upoštevanju nadgradnje največjih dveh KČN na območju, s terciarno stopnjo je pričakovati trend zmanjševanja količin hranil v prečiščeni komunalni odpadni vodi. Kljub temu je potrebno upoštevati izvajanje Operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, ki predvideva nadaljnjo izgradnjo kanalizacijskega sistema in priključevanje na KČN do leta 2017, ki bo po drugi strani, po vsej verjetnosti doprinesel k naraščanju trenda količin dušikovih spojin iz KČN in k zmanjšanju količin dušikovih spojin iz gospodinjstev, ki niso priključena na KČN. Tehnološke odpadne vode iz industrijskih obratov doprinesejo k onesnaževanju z dušikovimi spojinami le manjši delež, kljub temu je tudi pri količinah teh odplak opazen trend zmanjševanja.

Opis koncentracij dušikovih hranil je podan glede na podatke določenih na vzorčevalnih postajah odprtih voda JZ dela Tržaškega zaliva (000F: globino 21 m in 00CZ: globina 24 m) in obalnem območju (00MA: Piranski zaliv, globina 16 m; 000K: Koprski zaliv, globina 16 m). Povprečne koncentracije skupnega (TN) in raztopljenega anorganskega (DIN) dušika so si med merilnimi mesti zelo podobne. Višje koncentracije TN in DIN so bile pogostejše v površinskem vodnem sloju, povprečne koncentracije TN pa so bile nekoliko nižje v pridnenem sloju. Srednje vrednosti (mediane) koncentracij TN so v površinskem sloju znašale okoli 24-26 μmol/L, v pridnenem pa od 21-25 μmol/L. Razpon koncentracij je bil za površinski sloj 347,91 - 1,37 μmol/L, za pridneni pa 226,86 - 0,39 μmol/L. Mediane koncentracij (v obeh vzorčevalnih slojih) DIN in nitrata so znašale 3,26 do 4,35 μmol/L oziroma 1,4 do 2,5 μmol/L. Koncentracije DIN so bile v površinskem sloju v razponu 0,18 - 75,61 μmol/L, v pridnenem sloju pa 0,12 - 59,67 μmol/L. Najnižje koncentracije nitrata so sovpadale z mejo detekcije metode (0,01 μmol/L), najvišja vrednost pa je bila 73,78 μmol/L. Visoke vrednosti nitrata so bile pogostejše v površinskem sloju postaj 00CZ in 000K, ki sta pod močnim vplivom pritoka sladkih voda (vir nitrata). Letna porazdelitev koncentracij TN ne kaže izrazite sezonske dinamike, koncentracije DIN in nitrata pa se sezonsko spreminjajo in so v povprečju najvišje pozimi. Letna dinamika nitrata je praviloma obratno sorazmerna z dinamiko slanosti, saj je poglaviten vir nitrata sladka voda. V obravnavanem obdobju kažejo dušikova hranila (TN, DIN, nitrat) globjih postaj v površinskem sloju podobne trende. Za obdobje 1990-2001 je pri vseh značilna rast koncentracij (višek l. 2001), nato (2001-2010) pa zasledimo trend upadanja koncentracij, ki pa v zadnjem letu pri nitratu in DIN-u nakazuje ponoven obrat.

Najpomembnejši zaznani vnosi hranilnih snovi predstavljajo prečiščene vode iz komunalnih čistilnih naprav, komunalna voda iz gospodinjstev, ki niso priklopljena na sistem javnega odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda, vode, ki se izpirajo iz kmetijskih površin ob obali in v zaledju rek, ki se iztekajo v slovensko morje in tehnološke odpadne vode. Čezmejni vplivi niso znani. Največji KČN na območju, ki sta v letu 2009 bili v poskusnem obratovanju z dodano, terciarno stopnjo čiščenja, se iztekata ena v reko Rižano, druga pa neposredno v morje preko dveh podvodnih cevovodov 3.450 in 3.600 m od obale. Tudi večina manjših KČN se nahaja na reki Rižani in Drnici. Rezultati analize vrednotenja količine hranil v komunalni odpadni vodi prebivalcev, ki niso priključeni na javni kanalizacijski sistem in ki se potencialno odvaja v morsko okolje kažejo, da so najbolj obremenjeni Koprski in Piranski zaliv in reka Rižana. Ta območja so obremenjena tudi z največjimi količinami fosforjevih spojin glede na analizo razpršenih obremenitev iz kmetijstva. V zadnjih letih je opazen trend zmanjšanja letnih količin celotnega fosforja iz prečiščenih komunalnih odpadnih voda in iz tehnoloških odpadnih voda. Pri čemer tehnološke odpadne vode iz industrijskih obratov doprinesejo k onesnaževanju le manjši delež. Ob upoštevanju nadgradnje največjih dveh KČN na območju, s terciarno stopnjo je pričakovati trend zmanjševanja količin hranil v prečiščeni komunalni odpadni vodi. Kljub temu je potrebno upoštevati izvajanje Operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, ki predvideva nadaljnjo izgradnjo kanalizacijskega sistema in priključevanje na KČN do leta 2017, ki bo po drugi strani doprinesel k naraščanju trenda količin fosforjevih spojin iz KČN in k zmanjšanju količin fosforjevih spojin iz gospodinjstev, ki niso priključena na KČN.

Opis koncentracij fosforjevih hranil je podan glede na meritve izvedene na vzorčevalnih mestih odprtih voda JZ dela Tržaškega zaliva (000F: globino 21 m in 00CZ: globina 24 m) in obalnem območju (00MA: Piranski zaliv, globina 16 m; 000K: Koprski zaliv, globina 16 m). Višje koncentracije skupnega fosforja (TP) so značilne za pridneni sloj. Najnižji povprečni koncentraciji (okoli 0,4 μmol/L) TP smo določili v obeh slojih postaje 00MA, najvišji pa na postaji 000K (površinski sloj: 12,63 μmol/L; pridneni sloj: 14,79 μmol/L). Razlike med postajami odražajo specifične razmere kot npr. večji vpliv komunalnih odplak (000K) ali vpliv reke Soče (00CZ). Koncentracije ortofosfata (PO43-) so v splošnem zelo nizke, vendar višje v pridnenem sloju. Razpon koncentracij je bil od meje detekcije (0,01 μmol/L) do 9,46 μmol/L. V površinskem sloju so povprečne koncentracije (geometrijske sredine) ortofosfata bile od 0,06-0,07 μmol/L, v pridnenem pa 0,09-0,11 μmol/L. Višje koncentracije v Koprskem zalivu (000K) so povezane z vnosom odpadnih in industrijskih voda. V primeru TP ne opažamo izrazite sezonske dinamike. Višje koncentracij TP so praviloma bolj pogoste v prvi polovici leta. Pri ortofosfatu so razvidne določene sezonske značilnosti. V površinskem sloju so višje koncentracije ortofosfata značilne za pozno jesen in zgodnjo zimo, v pridnenem sloju pa (zaradi kopičenja in razgradnje organske snovi) za pozno poletje in jesen. Za obdobje 1990-1996 so na globljih postajah (000F, 00CZ) v površinskem sloju značilne višje povprečne koncentracije TP. Od sredine leta 1996 dalje so se koncentracije drastično znižale in ostale podobno nizke vse do konca časovne serije, ko je sledil rahel dvig. Koncentracije ortofosfata so bile najvišje v obdobju 1990-1995, po letu 1995 pa so značilna nihanja (izrazitejša na postaji 000F). Koncentracije so bile najnižje leta 2001, najvišje pa na obeh postajah leta 2004. Omeniti moramo, da je v severnem Jadranu v zadnjih desetletjih zabeležen značilen upad koncentracij fosfata (Solidoro in sod., 2009).

Najpomembnejši zaznani vnosi organskih snovi predstavljajo prečiščene vode iz komunalnih čistilnih naprav, komunalna voda iz gospodinjstev, ki niso priklopljena na sistem javnega odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda, marikultura in tehnološke odpadne vode. Čezmejni vplivi niso znani. Največji KČN na območju, ki sta v letu 2009 bili v poskusnem obratovanju z dodano, terciarno stopnjo čiščenja, se iztekata ena v reko Rižano, druga pa neposredno v morje preko dveh podvodnih cevovodov 3.450 in 3.600 m od obale. Tudi večina manjših KČN se nahaja na reki Rižani in Drnici. Rezultati analize vrednotenja količine organskih snovi v komunalni odpadni vodi prebivalcev, ki niso priključeni na javni kanalizacijski sistem in ki se potencialno odvaja v morsko okolje kažejo, da so najbolj obremenjeni Koprski in Piranski zaliv in reka Rižana. Marikultura pa se izvaja na območju Piranskega in Strunjanskega zaliva in Debelega rtiča. Rezultati do sedaj izvedenih študij, kažejo na lokalno povišane koncentracije organskega ogljika v morski vodi zaradi marikulture. Količine snovi v prečiščeni komunalni odpadni vodi kažejo med leti 2000-2010 stabilen trend, kljub temu da se je število KČN v tem času povečalo iz 10 na 16. Potrebno je upoštevati izvajanje Operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, ki predvideva nadaljnjo izgradnjo kanalizacijskega sistema in priključevanje na KČN do leta 2017, ki bo po vsej vertenosti doprinesel k naraščanju trenda količin organskih snovi iz KČN in k zmanjšanju količin teh snovi iz gospodinjstev, ki niso priključena na KČN. Tehnološke odpadne vode iz industrijskih obratov doprinesejo k onesnaževanju z organskimi snovmi le manjši delež, kljub temu je pri količinah teh odplak opazen trend zmanjševanja.

Suspendirano (partikulatno) snov (PM) dogovorno opredeljujemo z velikostnim razredom od 0,45-250 mm, ki pri filtriranju skozi filter z velikostjo por 0,45 mm ostane na filtru. Suspendirani organski ogljik smo v PM določili s pomočjo elementne analize. Opis koncentracij suspendiranega (partikulatnega) organskega ogljika (POC) je podan glede na štiriletne meritve (2003-2006) izvedene na vzorčevalnih postajah odprtih voda JZ dela Tržaškega zaliva (000F: globino 21 m in 00CZ: globina 24 m) in v obalnem območju (00MA: Piranski zaliv, globina 16 m; 000K: Koprski zaliv, globina 16 m). Razpon srednjih vrednosti (median) za površinski sloj je bil 0,156 mg/L (00MA) - 0,19 mg/L (000K), za pridneni sloj pa 0,147 mg/L (000K) - 0,181mg/L (00CZ). Najvišja vrednost je bila 0,58 mg/L (00CZ, dno), najnižja pa 0,01 mg/L (000F, 0 m). Izstopajoče visoke vrednosti opazimo tako za površinski kot pridneni sloj, kar je povezano s trenutnim kopičenjem suspendirane snovi oziroma s prisotnostjo snovi z veliko vsebnostjo organskega ogljika. K večji vsebnosti organskega ogljika lahko bistveno prispevajo fitoplanktonski viški ali posebni pojavi kot so sluzenje morja, organska onesnaženja ipd.., k nižjim koncentracijam pa resuspenzija sedimenta in vnosi anorganskih delcev (povečanim dotokom sladkih voda, atmosferskega vnosi). Analiza porazdelitve koncentracij POC v posameznih letih (in postajah), kaže trend upadanja v obdobju 2003-2006. Ta ugotovitev pa je v skladu z izsledki analize dolgoletne serije klorofilne biomase, ki kaže splošen negativni trend koncentracij klorofila a (in fitoplanktonske biomase) v Tržaškem zalivu (Mozetič et al, 2010). V tem območju v zadnjih dveh desetletjih opažamo tudi padec koncentracij celotne suspendirane snovi. Pri tem pa moramo opozoriti na veliko pomanjkanje podatkov, ki bi omogočali realno oceno in napoved trendov koncentracij organske snovi v slovenskem morju.

Glede na oddaljenost od obale in od virov vnosa hranilnih snovi (izlivi rek, čistilnih naprav) so učinki evtrofikacije v slovenskem morju različni. Povprečne koncentracije klorofila a za obdobje 2007 2011 razvrstijo merilna mesta v dve skupini. Nizke vrednosti so bile na postajah 00MA in 000F, kjer učinkov evtrofikacije ni zaznati. Postaja 000F zaradi lege na južnem delu tržaškega zaliva ni pod neposrednim vplivom sladkovodnih vnosov in drugih vplivov s kopnega, nasprotno pa postaja 00MA leži znotraj Piranskega zaliva blizu obale. Višje povprečne koncentracije klorofila a so bile na obalnih postajah 000K in 0DB2. Prva leži znotraj Koprskega zaliva kamor se izlivata reki Rižana in Badaševica ter komunalne in industrijske odplake. Morda večji učinek evtrofikacije v Koprskem zalivu preprečuje kratek čas izmenjave vodne mase. Postaja 0DB2 leži v bližini zaščitenega območja Debeli rtič, vendar pa tudi v bližini Trsta in Kopra, kar nedvomno vpliva na kakovost vode. Pomemben vpliv ima tudi neposredna bližina gojišč školjk. Podobno visoka je bila klorofilna biomasa še na postaji 00CZ v osrednjem delu Tržaškega zaliva, ki najbolj pod vplivom reke Soče, ki v zaliv prinese največji delež hranilnih snovi. Na nobeni izmed postaj pa učinki evtrofikacije na fitoplanktonsko biomaso v obdobju 2007-2011 niso bili prekomerni, saj smo stanje glede na koncentracije klorofila a ocenili kot dobro na vseh postajah. Poudariti je potrebno, da se koncentracije klorofila a iz leta v leto precej spreminjajo, saj so predvsem odvisne od spremenljivih rečnih vnosov in padavin (manjši pretoki pomenijo tudi manjši doprinos hranil v zaliv). V zadnjem desetletju smo ugotovili upad koncentracij klorofila a na nivoju celotnega severnega Jadrana. Povprečne vrednosti so se na postaji 000F znižale iz 1,04 μg/L na 0,59 μg/L. Tudi sestava fitoplanktonske združbe se spreminja v odvisnosti od razpoložljivih hranilnih snovi, pa tudi od razmerij med njimi. Ob vnosu novih hranil sloje se v različnem obsegu namnožijo diatomeje, ko pa koncentracije hranil zaradi privzema v fitoplanktonske celice in/ali razslojevanja vodnega stolpca upadejo, prevladajo nanoflagelati. V zadnjih dvajsetih letih smo v sestavi fitoplanktonske združbe opazili pomembne spremembe, ki so povezane tudi s pritiskom evtrofikacije. Za obdobje 1989 1998 so bila značilna občasna masovna cvetenja diatomej, ki se kasneje ne pojavljajo več v taki meri. Nasprotno od leta 2003 dalje opažamo naraščanje abundanc nanoflagelatov. Opisane spremembe sovpadajo z nekaterimi fizikalno-kemijskimi spremembami. Od leta 2002 je upadel letni pretok reke Soče, kar se je odrazilo na povišanju slanosti morja, čemur naj bi botrovale spremembe podnebnih vzorcev, pa tudi velika uporaba vode za potrebe ljudi. Zmanjšan dotok sladke vode je v Tržaškem zalivu vplival na zniževanje koncentracij nitratov in silikatov, medtem ko so koncentracije fosfatov vedno blizu meje detekcije in predstavljajo omejitveni dejavnik fitoplanktonski rasti. Upad jesenskih in pomladnih diatomejskih cvetenj je tako povezan predvsem z zmanjšanimi sladkovodnimi pretoki, spremembe pri nanoflagelatih pa so lahko posledica sprememb v zooplanktonski združbi. Za ovrednotenje premika v sestavi vrst oz. skupin smo uporabili indeksa visokih abundanc fitoplanktona (IE), ki odraža obseg in frekvenco fitoplanktonskih cvetenj, tako tistih, pri katerih ne pride nujno do visokih vrednosti biomase (denimo cvetenja majhnih nanoflagelatov), kot cvetenj večjih vrst, ki ne presežejo nujno mejnih abundanc (denimo določene vrste dinoflagelatov). Stanje, ki ga odražajo vrednosti indeksa za obdobje 2007 2011, je zelo podobno stanju po klorofilu a, le da postaja 000K ne dosega dobrega stanja. Zaradi plitkosti slovenskega morja in pomena resuspenzije iz sedimenta, kakor tudi vnosa alohtone suspendirane snovi, je prosojnost vode le pomožen dejavnik pri določanju pritiska evtrofikacije, saj ni odvisen le od fitoplanktona. Največja prosojnost je običajna na območjih z večjimi globinami, na plitkih območjih pa je prosojnost praviloma majhna, vendar je potrebno ta dejavnik vrednotiti ob prvotnem upoštevanju koncentracij klorofila a in sestave fitoplanktonske združbe. Za cvetenja toksičnih in potencialno toksičnih fitoplanktonskih vrst v slovenskem morju je značilno, da gre pretežno za epizode pojavljanja z nizko številčnostjo in biomaso, ki imajo stabilen časovni vzorec pojavljanja. Glede na razpoložljivo znanje in razumevanje tega pojava predpostavljamo, da se toksična cvetenja pojavljajo neodvisno od evtrofikacijskega pritiska in jih zato ne moremo povezovati s kakovostjo morskega okolja.

Glede na oddaljenost od obale in od virov vnosa hranilnih snovi (izlivi rek, čistilnih naprav) so učinki evtrofikacije v slovenskem morju različni. Povprečne koncentracije klorofila a za obdobje 2007 2011 razvrstijo merilna mesta v dve skupini. Nizke vrednosti so bile na postajah 00MA in 000F, kjer učinkov evtrofikacije ni zaznati. Postaja 000F zaradi lege na južnem delu tržaškega zaliva ni pod neposrednim vplivom sladkovodnih vnosov in drugih vplivov s kopnega, nasprotno pa postaja 00MA leži znotraj Piranskega zaliva blizu obale. Višje povprečne koncentracije klorofila a so bile na obalnih postajah 000K in 0DB2. Prva leži znotraj Koprskega zaliva kamor se izlivata reki Rižana in Badaševica ter komunalne in industrijske odplake. Morda večji učinek evtrofikacije v Koprskem zalivu preprečuje kratek čas izmenjave vodne mase. Postaja 0DB2 leži v bližini zaščitenega območja Debeli rtič, vendar pa tudi v bližini Trsta in Kopra, kar nedvomno vpliva na kakovost vode. Pomemben vpliv ima tudi neposredna bližina gojišč školjk. Podobno visoka je bila klorofilna biomasa še na postaji 00CZ v osrednjem delu Tržaškega zaliva, ki najbolj pod vplivom reke Soče, ki v zaliv prinese največji delež hranilnih snovi. Na nobeni izmed postaj pa učinki evtrofikacije na fitoplanktonsko biomaso v obdobju 2007-2011 niso bili prekomerni, saj smo stanje glede na koncentracije klorofila a ocenili kot dobro na vseh postajah. Poudariti je potrebno, da se koncentracije klorofila a iz leta v leto precej spreminjajo, saj so predvsem odvisne od spremenljivih rečnih vnosov in padavin (manjši pretoki pomenijo tudi manjši doprinos hranil v zaliv). V zadnjem desetletju smo ugotovili upad koncentracij klorofila a na nivoju celotnega severnega Jadrana. Povprečne vrednosti so se na postaji 000F znižale iz 1,04 μg/L na 0,59 μg/L. Tudi sestava fitoplanktonske združbe se spreminja v odvisnosti od razpoložljivih hranilnih snovi, pa tudi od razmerij med njimi. Ob vnosu novih hranil sloje se v različnem obsegu namnožijo diatomeje, ko pa koncentracije hranil zaradi privzema v fitoplanktonske celice in/ali razslojevanja vodnega stolpca upadejo, prevladajo nanoflagelati. V zadnjih dvajsetih letih smo v sestavi fitoplanktonske združbe opazili pomembne spremembe, ki so povezane tudi s pritiskom evtrofikacije. Za obdobje 1989 1998 so bila značilna občasna masovna cvetenja diatomej, ki se kasneje ne pojavljajo več v taki meri. Nasprotno od leta 2003 dalje opažamo naraščanje abundanc nanoflagelatov. Opisane spremembe sovpadajo z nekaterimi fizikalno-kemijskimi spremembami. Od leta 2002 je upadel letni pretok reke Soče, kar se je odrazilo na povišanju slanosti morja, čemur naj bi botrovale spremembe podnebnih vzorcev, pa tudi velika uporaba vode za potrebe ljudi. Zmanjšan dotok sladke vode je v Tržaškem zalivu vplival na zniževanje koncentracij nitratov in silikatov, medtem ko so koncentracije fosfatov vedno blizu meje detekcije in predstavljajo omejitveni dejavnik fitoplanktonski rasti. Upad jesenskih in pomladnih diatomejskih cvetenj je tako povezan predvsem z zmanjšanimi sladkovodnimi pretoki, spremembe pri nanoflagelatih pa so lahko posledica sprememb v zooplanktonski združbi. Za ovrednotenje premika v sestavi vrst oz. skupin smo uporabili indeksa visokih abundanc fitoplanktona (IE), ki odraža obseg in frekvenco fitoplanktonskih cvetenj, tako tistih, pri katerih ne pride nujno do visokih vrednosti biomase (denimo cvetenja majhnih nanoflagelatov), kot cvetenj večjih vrst, ki ne presežejo nujno mejnih abundanc (denimo določene vrste dinoflagelatov). Stanje, ki ga odražajo vrednosti indeksa za obdobje 2007 2011, je zelo podobno stanju po klorofilu a, le da postaja 000K ne dosega dobrega stanja. Zaradi plitkosti slovenskega morja in pomena resuspenzije iz sedimenta, kakor tudi vnosa alohtone suspendirane snovi, je prosojnost vode le pomožen dejavnik pri določanju pritiska evtrofikacije, saj ni odvisen le od fitoplanktona. Največja prosojnost je običajna na območjih z večjimi globinami, na plitkih območjih pa je prosojnost praviloma majhna, vendar je potrebno ta dejavnik vrednotiti ob prvotnem upoštevanju koncentracij klorofila a in sestave fitoplanktonske združbe. Za cvetenja toksičnih in potencialno toksičnih fitoplanktonskih vrst v slovenskem morju je značilno, da gre pretežno za epizode pojavljanja z nizko številčnostjo in biomaso, ki imajo stabilen časovni vzorec pojavljanja. Glede na razpoložljivo znanje in razumevanje tega pojava predpostavljamo, da se toksična cvetenja pojavljajo neodvisno od evtrofikacijskega pritiska in jih zato ne moremo povezovati s kakovostjo morskega okolja.

Glede na oddaljenost od obale in od virov vnosa hranilnih snovi (izlivi rek, čistilnih naprav) so učinki evtrofikacije v slovenskem morju različni. Povprečne koncentracije klorofila a za obdobje 2007 2011 razvrstijo merilna mesta v dve skupini. Nizke vrednosti so bile na postajah 00MA in 000F, kjer učinkov evtrofikacije ni zaznati. Postaja 000F zaradi lege na južnem delu tržaškega zaliva ni pod neposrednim vplivom sladkovodnih vnosov in drugih vplivov s kopnega, nasprotno pa postaja 00MA leži znotraj Piranskega zaliva blizu obale. Višje povprečne koncentracije klorofila a so bile na obalnih postajah 000K in 0DB2. Prva leži znotraj Koprskega zaliva kamor se izlivata reki Rižana in Badaševica ter komunalne in industrijske odplake. Morda večji učinek evtrofikacije v Koprskem zalivu preprečuje kratek čas izmenjave vodne mase. Postaja 0DB2 leži v bližini zaščitenega območja Debeli rtič, vendar pa tudi v bližini Trsta in Kopra, kar nedvomno vpliva na kakovost vode. Pomemben vpliv ima tudi neposredna bližina gojišč školjk. Podobno visoka je bila klorofilna biomasa še na postaji 00CZ v osrednjem delu Tržaškega zaliva, ki najbolj pod vplivom reke Soče, ki v zaliv prinese največji delež hranilnih snovi. Na nobeni izmed postaj pa učinki evtrofikacije na fitoplanktonsko biomaso v obdobju 2007-2011 niso bili prekomerni, saj smo stanje glede na koncentracije klorofila a ocenili kot dobro na vseh postajah. Poudariti je potrebno, da se koncentracije klorofila a iz leta v leto precej spreminjajo, saj so predvsem odvisne od spremenljivih rečnih vnosov in padavin (manjši pretoki pomenijo tudi manjši doprinos hranil v zaliv). V zadnjem desetletju smo ugotovili upad koncentracij klorofila a na nivoju celotnega severnega Jadrana. Povprečne vrednosti so se na postaji 000F znižale iz 1,04 μg/L na 0,59 μg/L. Tudi sestava fitoplanktonske združbe se spreminja v odvisnosti od razpoložljivih hranilnih snovi, pa tudi od razmerij med njimi. Ob vnosu novih hranil sloje se v različnem obsegu namnožijo diatomeje, ko pa koncentracije hranil zaradi privzema v fitoplanktonske celice in/ali razslojevanja vodnega stolpca upadejo, prevladajo nanoflagelati. V zadnjih dvajsetih letih smo v sestavi fitoplanktonske združbe opazili pomembne spremembe, ki so povezane tudi s pritiskom evtrofikacije. Za obdobje 1989 1998 so bila značilna občasna masovna cvetenja diatomej, ki se kasneje ne pojavljajo več v taki meri. Nasprotno od leta 2003 dalje opažamo naraščanje abundanc nanoflagelatov. Opisane spremembe sovpadajo z nekaterimi fizikalno-kemijskimi spremembami. Od leta 2002 je upadel letni pretok reke Soče, kar se je odrazilo na povišanju slanosti morja, čemur naj bi botrovale spremembe podnebnih vzorcev, pa tudi velika uporaba vode za potrebe ljudi. Zmanjšan dotok sladke vode je v Tržaškem zalivu vplival na zniževanje koncentracij nitratov in silikatov, medtem ko so koncentracije fosfatov vedno blizu meje detekcije in predstavljajo omejitveni dejavnik fitoplanktonski rasti. Upad jesenskih in pomladnih diatomejskih cvetenj je tako povezan predvsem z zmanjšanimi sladkovodnimi pretoki, spremembe pri nanoflagelatih pa so lahko posledica sprememb v zooplanktonski združbi. Za ovrednotenje premika v sestavi vrst oz. skupin smo uporabili indeksa visokih abundanc fitoplanktona (IE), ki odraža obseg in frekvenco fitoplanktonskih cvetenj, tako tistih, pri katerih ne pride nujno do visokih vrednosti biomase (denimo cvetenja majhnih nanoflagelatov), kot cvetenj večjih vrst, ki ne presežejo nujno mejnih abundanc (denimo določene vrste dinoflagelatov). Stanje, ki ga odražajo vrednosti indeksa za obdobje 2007 2011, je zelo podobno stanju po klorofilu a, le da postaja 000K ne dosega dobrega stanja. Zaradi plitkosti slovenskega morja in pomena resuspenzije iz sedimenta, kakor tudi vnosa alohtone suspendirane snovi, je prosojnost vode le pomožen dejavnik pri določanju pritiska evtrofikacije, saj ni odvisen le od fitoplanktona. Največja prosojnost je običajna na območjih z večjimi globinami, na plitkih območjih pa je prosojnost praviloma majhna, vendar je potrebno ta dejavnik vrednotiti ob prvotnem upoštevanju koncentracij klorofila a in sestave fitoplanktonske združbe. Za cvetenja toksičnih in potencialno toksičnih fitoplanktonskih vrst v slovenskem morju je značilno, da gre pretežno za epizode pojavljanja z nizko številčnostjo in biomaso, ki imajo stabilen časovni vzorec pojavljanja. Glede na razpoložljivo znanje in razumevanje tega pojava predpostavljamo, da se toksična cvetenja pojavljajo neodvisno od evtrofikacijskega pritiska in jih zato ne moremo povezovati s kakovostjo morskega okolja.

Glede na oddaljenost od obale in od virov vnosa hranilnih snovi (izlivi rek, čistilnih naprav) so učinki evtrofikacije v slovenskem morju različni. Povprečne koncentracije klorofila a za obdobje 2007 2011 razvrstijo merilna mesta v dve skupini. Nizke vrednosti so bile na postajah 00MA in 000F, kjer učinkov evtrofikacije ni zaznati. Postaja 000F zaradi lege na južnem delu tržaškega zaliva ni pod neposrednim vplivom sladkovodnih vnosov in drugih vplivov s kopnega, nasprotno pa postaja 00MA leži znotraj Piranskega zaliva blizu obale. Višje povprečne koncentracije klorofila a so bile na obalnih postajah 000K in 0DB2. Prva leži znotraj Koprskega zaliva kamor se izlivata reki Rižana in Badaševica ter komunalne in industrijske odplake. Morda večji učinek evtrofikacije v Koprskem zalivu preprečuje kratek čas izmenjave vodne mase. Postaja 0DB2 leži v bližini zaščitenega območja Debeli rtič, vendar pa tudi v bližini Trsta in Kopra, kar nedvomno vpliva na kakovost vode. Pomemben vpliv ima tudi neposredna bližina gojišč školjk. Podobno visoka je bila klorofilna biomasa še na postaji 00CZ v osrednjem delu Tržaškega zaliva, ki najbolj pod vplivom reke Soče, ki v zaliv prinese največji delež hranilnih snovi. Na nobeni izmed postaj pa učinki evtrofikacije na fitoplanktonsko biomaso v obdobju 2007-2011 niso bili prekomerni, saj smo stanje glede na koncentracije klorofila a ocenili kot dobro na vseh postajah. Poudariti je potrebno, da se koncentracije klorofila a iz leta v leto precej spreminjajo, saj so predvsem odvisne od spremenljivih rečnih vnosov in padavin (manjši pretoki pomenijo tudi manjši doprinos hranil v zaliv). V zadnjem desetletju smo ugotovili upad koncentracij klorofila a na nivoju celotnega severnega Jadrana. Povprečne vrednosti so se na postaji 000F znižale iz 1,04 μg/L na 0,59 μg/L. Tudi sestava fitoplanktonske združbe se spreminja v odvisnosti od razpoložljivih hranilnih snovi, pa tudi od razmerij med njimi. Ob vnosu novih hranil sloje se v različnem obsegu namnožijo diatomeje, ko pa koncentracije hranil zaradi privzema v fitoplanktonske celice in/ali razslojevanja vodnega stolpca upadejo, prevladajo nanoflagelati. V zadnjih dvajsetih letih smo v sestavi fitoplanktonske združbe opazili pomembne spremembe, ki so povezane tudi s pritiskom evtrofikacije. Za obdobje 1989 1998 so bila značilna občasna masovna cvetenja diatomej, ki se kasneje ne pojavljajo več v taki meri. Nasprotno od leta 2003 dalje opažamo naraščanje abundanc nanoflagelatov. Opisane spremembe sovpadajo z nekaterimi fizikalno-kemijskimi spremembami. Od leta 2002 je upadel letni pretok reke Soče, kar se je odrazilo na povišanju slanosti morja, čemur naj bi botrovale spremembe podnebnih vzorcev, pa tudi velika uporaba vode za potrebe ljudi. Zmanjšan dotok sladke vode je v Tržaškem zalivu vplival na zniževanje koncentracij nitratov in silikatov, medtem ko so koncentracije fosfatov vedno blizu meje detekcije in predstavljajo omejitveni dejavnik fitoplanktonski rasti. Upad jesenskih in pomladnih diatomejskih cvetenj je tako povezan predvsem z zmanjšanimi sladkovodnimi pretoki, spremembe pri nanoflagelatih pa so lahko posledica sprememb v zooplanktonski združbi. Za ovrednotenje premika v sestavi vrst oz. skupin smo uporabili indeksa visokih abundanc fitoplanktona (IE), ki odraža obseg in frekvenco fitoplanktonskih cvetenj, tako tistih, pri katerih ne pride nujno do visokih vrednosti biomase (denimo cvetenja majhnih nanoflagelatov), kot cvetenj večjih vrst, ki ne presežejo nujno mejnih abundanc (denimo določene vrste dinoflagelatov). Stanje, ki ga odražajo vrednosti indeksa za obdobje 2007 2011, je zelo podobno stanju po klorofilu a, le da postaja 000K ne dosega dobrega stanja. Zaradi plitkosti slovenskega morja in pomena resuspenzije iz sedimenta, kakor tudi vnosa alohtone suspendirane snovi, je prosojnost vode le pomožen dejavnik pri določanju pritiska evtrofikacije, saj ni odvisen le od fitoplanktona. Največja prosojnost je običajna na območjih z večjimi globinami, na plitkih območjih pa je prosojnost praviloma majhna, vendar je potrebno ta dejavnik vrednotiti ob prvotnem upoštevanju koncentracij klorofila a in sestave fitoplanktonske združbe. Za cvetenja toksičnih in potencialno toksičnih fitoplanktonskih vrst v slovenskem morju je značilno, da gre pretežno za epizode pojavljanja z nizko številčnostjo in biomaso, ki imajo stabilen časovni vzorec pojavljanja. Glede na razpoložljivo znanje in razumevanje tega pojava predpostavljamo, da se toksična cvetenja pojavljajo neodvisno od evtrofikacijskega pritiska in jih zato ne moremo povezovati s kakovostjo morskega okolja.

Na podlagi dolgoletnih izkušenj predvidevamo, da je v slovenskem morju in širše v Tržaškem zalivu pomanjkanje kisika pri dnu in posledice tega pomanjkanja delno odraz naravnih hidromorfoloških pogojev in dogajanj v vodnem stolpcu. Sklepamo pa, da so nekatere zabeležene (pa tudi tiste manjše neopažene) epizode anoksij in hipoksij v pridnenem sloju delno tudi posledica antropogenih obremenitev okolja. V prvem obdobju vzorčevalnega niza (do leta 2001), pa še pred tem v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja, ko so bile hipoksije in anoksije pogoste, lahko ocenimo, da so bile v globljih slojih Tržaškega zaliva posledice evtrofikacije zaznavne. V zadnjem desetletju pa teh posledic ne zaznavamo več, kar je v skladu s stanjem pri ostalih kazalnikih, npr. upad koncentracij klorofila a in upadanje vsebnosti nekaterih hranil. Na kamnitem dnu obalnega pasu je mogoče signal naraščajoče evtrofikacije najti v spremembah združbe makroalg, saj povzroči premik od klimaksne združbe k prevladi oportunističnih, nitrofilnih vrst. Če so antropogeni pritiski zanemarljivi, so v zgornjem infralitoralnem pasu na kamnitih podlagah dominantne in najbolj produktivne vrste iz rodu Cystoseira. Ker se bentoški makrofiti odzivajo predvsem na spremembe v vnosu hranilnih snovi iz kmetijstva, industrijskih in komunalnih izpustov, so dobri bioindikatorji za ta antropogeni pritisk v obalnem morju. Za oceno stanja makroalg infralitorala smo uporabili Indeks ovrednotenja ekološkega stanja (EEI-c), ki upošteva tako oportunistične kot večletne makroalge. V največjem delu slovenske obale je vpliv antropogene evtrofikacije majhen ali zanemarljiv, zato je stanje na večini postaj dobro. Kljub temu pa ne gre spregledati nekaterih predelov slovenske obale, kjer prihaja do onesnaženja s prekomernimi količinami hranilnih snovi, na katerega se odzivajo makroalge. Najslabše stanje makroalg smo ugotovili v močno preoblikovanem vodnem telesu VT3, kar kaže na močen lokalni vir obremenitev v notranjosti Koprskega zaliva. Ker pa v VT3 močno prevladuje sedimentna podlaga, je na nivoju celotnega vodnega telesa bolj zanesljiva ocena po drugih indikatorjih. Nekoliko boljše, vendar še zmeraj ne dobro, je stanje makroalg v vodnih telesih VT2 in VT5. V VT2 je stanje na večini postaj dobro, problematično pa je stanje makroalg na postaji v bližini turističnega naselja Oltra, kjer je na dolgem odseku dominantna rdeča alga Alsidium corallinum. V VT5, kjer je kamnito dno omejeno le na umetno ustvarjene odseke (večinoma nasuto kamenje na plažah in skalometi), makroalge ne dosegajo dobrega stanja na polovici pregledanih postaj. Nekoliko slabše je stanje na območju Lucije v primerjavi z Portorožem. Vendar je bogatenje s hranilnimi snovmi le delno odgovorno za slabo stanje, saj je za VT5 značilna močna sedimentacija, zaradi česar je prodiranje svetlobe v vodo omejeno. Najbolj pomemben vir sedimenta je najverjetneje naravnega izvora, saj gre za resuspenzijo iz mehkega dna, ki se prične pri cca. 4-5 m globine, in prenos tega sedimenta na kamnito dno. Na območju VT5 so tipične nitrofilne vrste redke, značilna pa je visoka pokrovnost nizke rjave alge Padina pavonica. V največjem vodnem telesu VT4, ki vključuje tri zavarovana območja in še druge z vidika biotske raznovrstnosti pomembne predele (npr. območje Fiese in Pacuga), je stanje makroalg dobro. Izjema je območje okrog Izole, kjer je stanje slabše. Posebej izpostavljamo območje ob izolskem svetilniku, kjer se stanje ovrednoteno po makroalgah iz leta v leto slabša: viša se pokrovnost oportunističnih alg (nitrofilne vrste), manjša pa se pokrovnost edine vrste cistozir odporne na povišan vnos hranil v morje. Vir onesnaženja, ki vpliva na tako stanje je za enkrat še neidentificiran. Stanje makroalg smo v VT4 ovrednotili tudi v spodnjem infralitoralu, kjer je vpliv antropogenega onesnaževanja s kopnega zanemarljiv. Prekomeren vnos nutrientov iz različnih virov, kot so komunalne in industrijske odplake, kmetijstvo in urbanizacija obalnih območij, predstavlja grožnjo tudi morskim travnikom. V slovenskem morju je za kakovost travnikov pomemben predvsem posredni učinek evtrofikacije, ki se manifestira v povečani resuspendiji sedimenta vključno z organskimi snovmi, to pa poslabša svetlobne razmere. V slovesnkem morju smo ocenili stanje dveh vrst travnikov: pozejdonke in kolenčaste cimodoceje. Sodeč po starejših zapisih, je morska trava pozejdonka poseljevala več območij v Tržaškem zalivu, po letu 1960 pa je prišlo do obsežne degradacije. Danes je v Tržaškem zalivu navzoč le še en travnik pozejdonke v bližini obalne ceste Koper - Izola, kjer raste v obliki večjih ali manjših »otočkov«. Ocena vpliva evtrofikacije na travnik pozejdonke temelji na enoletnih vzorčevanjih; stanje na travniku pozejdonke je v splošnem dobro. Gostota šopov pozejdonke se veča v smeri od Žusterne proti Izoli, zaradi česar lahko sklepamo, da vpliv antropogenih dejavnosti na travnik v tej smeri upada. Največje in najgloblje travnike v slovenskem morju tvori kolenčasta cimodoceja; travniki so navzoči skoraj povsod, kjer je na globini od 0,5 m do 10 m peščeno dno. Vpliv bogatenja s hranilnimi snovmi na petih travnikih kolenčaste cimodoceje smo ovrednotili z indeksom nagnjenosti porazdelitvene krivulje (MMskew), ki temelji na dejstvu, da dolžina listov narašča z naraščajočim pritiskom. Stanje je na vseh travnikih dobro, kljub temu pa lahko izpostavimo tri območja, kjer smo ugotovili negativen vpliv evtrofikacije skupaj z resuspenzijo sedimenta: območje pred Marino v Luciji, pred parkiriščem na Bernardinu in v zalivu pri izolskem avtokampu.

Na podlagi dolgoletnih izkušenj predvidevamo, da je v slovenskem morju in širše v Tržaškem zalivu pomanjkanje kisika pri dnu in posledice tega pomanjkanja delno odraz naravnih hidromorfoloških pogojev in dogajanj v vodnem stolpcu. Sklepamo pa, da so nekatere zabeležene (pa tudi tiste manjše neopažene) epizode anoksij in hipoksij v pridnenem sloju delno tudi posledica antropogenih obremenitev okolja. V prvem obdobju vzorčevalnega niza (do leta 2001), pa še pred tem v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja, ko so bile hipoksije in anoksije pogoste, lahko ocenimo, da so bile v globljih slojih Tržaškega zaliva posledice evtrofikacije zaznavne. V zadnjem desetletju pa teh posledic ne zaznavamo več, kar je v skladu s stanjem pri ostalih kazalnikih, npr. upad koncentracij klorofila a in upadanje vsebnosti nekaterih hranil. Na kamnitem dnu obalnega pasu je mogoče signal naraščajoče evtrofikacije najti v spremembah združbe makroalg, saj povzroči premik od klimaksne združbe k prevladi oportunističnih, nitrofilnih vrst. Če so antropogeni pritiski zanemarljivi, so v zgornjem infralitoralnem pasu na kamnitih podlagah dominantne in najbolj produktivne vrste iz rodu Cystoseira. Ker se bentoški makrofiti odzivajo predvsem na spremembe v vnosu hranilnih snovi iz kmetijstva, industrijskih in komunalnih izpustov, so dobri bioindikatorji za ta antropogeni pritisk v obalnem morju. Za oceno stanja makroalg infralitorala smo uporabili Indeks ovrednotenja ekološkega stanja (EEI-c), ki upošteva tako oportunistične kot večletne makroalge. V največjem delu slovenske obale je vpliv antropogene evtrofikacije majhen ali zanemarljiv, zato je stanje na večini postaj dobro. Kljub temu pa ne gre spregledati nekaterih predelov slovenske obale, kjer prihaja do onesnaženja s prekomernimi količinami hranilnih snovi, na katerega se odzivajo makroalge. Najslabše stanje makroalg smo ugotovili v močno preoblikovanem vodnem telesu VT3, kar kaže na močen lokalni vir obremenitev v notranjosti Koprskega zaliva. Ker pa v VT3 močno prevladuje sedimentna podlaga, je na nivoju celotnega vodnega telesa bolj zanesljiva ocena po drugih indikatorjih. Nekoliko boljše, vendar še zmeraj ne dobro, je stanje makroalg v vodnih telesih VT2 in VT5. V VT2 je stanje na večini postaj dobro, problematično pa je stanje makroalg na postaji v bližini turističnega naselja Oltra, kjer je na dolgem odseku dominantna rdeča alga Alsidium corallinum. V VT5, kjer je kamnito dno omejeno le na umetno ustvarjene odseke (večinoma nasuto kamenje na plažah in skalometi), makroalge ne dosegajo dobrega stanja na polovici pregledanih postaj. Nekoliko slabše je stanje na območju Lucije v primerjavi z Portorožem. Vendar je bogatenje s hranilnimi snovmi le delno odgovorno za slabo stanje, saj je za VT5 značilna močna sedimentacija, zaradi česar je prodiranje svetlobe v vodo omejeno. Najbolj pomemben vir sedimenta je najverjetneje naravnega izvora, saj gre za resuspenzijo iz mehkega dna, ki se prične pri cca. 4-5 m globine, in prenos tega sedimenta na kamnito dno. Na območju VT5 so tipične nitrofilne vrste redke, značilna pa je visoka pokrovnost nizke rjave alge Padina pavonica. V največjem vodnem telesu VT4, ki vključuje tri zavarovana območja in še druge z vidika biotske raznovrstnosti pomembne predele (npr. območje Fiese in Pacuga), je stanje makroalg dobro. Izjema je območje okrog Izole, kjer je stanje slabše. Posebej izpostavljamo območje ob izolskem svetilniku, kjer se stanje ovrednoteno po makroalgah iz leta v leto slabša: viša se pokrovnost oportunističnih alg (nitrofilne vrste), manjša pa se pokrovnost edine vrste cistozir odporne na povišan vnos hranil v morje. Vir onesnaženja, ki vpliva na tako stanje je za enkrat še neidentificiran. Stanje makroalg smo v VT4 ovrednotili tudi v spodnjem infralitoralu, kjer je vpliv antropogenega onesnaževanja s kopnega zanemarljiv. Prekomeren vnos nutrientov iz različnih virov, kot so komunalne in industrijske odplake, kmetijstvo in urbanizacija obalnih območij, predstavlja grožnjo tudi morskim travnikom. V slovenskem morju je za kakovost travnikov pomemben predvsem posredni učinek evtrofikacije, ki se manifestira v povečani resuspendiji sedimenta vključno z organskimi snovmi, to pa poslabša svetlobne razmere. V slovesnkem morju smo ocenili stanje dveh vrst travnikov: pozejdonke in kolenčaste cimodoceje. Sodeč po starejših zapisih, je morska trava pozejdonka poseljevala več območij v Tržaškem zalivu, po letu 1960 pa je prišlo do obsežne degradacije. Danes je v Tržaškem zalivu navzoč le še en travnik pozejdonke v bližini obalne ceste Koper - Izola, kjer raste v obliki večjih ali manjših »otočkov«. Ocena vpliva evtrofikacije na travnik pozejdonke temelji na enoletnih vzorčevanjih; stanje na travniku pozejdonke je v splošnem dobro. Gostota šopov pozejdonke se veča v smeri od Žusterne proti Izoli, zaradi česar lahko sklepamo, da vpliv antropogenih dejavnosti na travnik v tej smeri upada. Največje in najgloblje travnike v slovenskem morju tvori kolenčasta cimodoceja; travniki so navzoči skoraj povsod, kjer je na globini od 0,5 m do 10 m peščeno dno. Vpliv bogatenja s hranilnimi snovmi na petih travnikih kolenčaste cimodoceje smo ovrednotili z indeksom nagnjenosti porazdelitvene krivulje (MMskew), ki temelji na dejstvu, da dolžina listov narašča z naraščajočim pritiskom. Stanje je na vseh travnikih dobro, kljub temu pa lahko izpostavimo tri območja, kjer smo ugotovili negativen vpliv evtrofikacije skupaj z resuspenzijo sedimenta: območje pred Marino v Luciji, pred parkiriščem na Bernardinu in v zalivu pri izolskem avtokampu.

75-100%

317

Unknown_NotAssessed

25

Unknown_NotAssessed

460

Unknown_NotAssessed

Unknown_NotAssessed

Unknown_NotAssessed

Unknown_NotAssessed

Unknown_NotAssessed

Unknown_NotAssessed

Unknown_NotAssessed

Skupni N izražen v ton/leto

Skupni P izražen v ton/leto

BPK5 izražen v ton/leto

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Najpomembnejše sektorji (aktivnosti) v slovenskem delu jadranskega morja in slovenskem zaledju, ki povzročajo bogatenje z hranili in organskimi snovmi so poselitev, v poletnih mescih turizem in kmetijstvo. Bogatenje z hranili in organskimi snovmi zaradi marikulture v obalnih vodah ima le lokalen vpliv, medtem ko industrija in druge dejavnosti prispevajo le manjši delež. Pomemben delež pri bogatenju imajo tudi čezmejne obremenitve zaradi izlivov večjih rek v Italiji, to sta predvsem reka Soča in Pad. Prispevna površina reke Pad obsega približno 70,000 km2, in obsega večji del severne Italije, ki je kmetijsko in industrijsko najbolj razvito območje v Italiji. Prispevna površina reke Soča znaša 3,000 km2, vendar obsega tudi ta v svojem spodnjem toku, ko teče po italijanski nižini intenzivna kmetijska območja.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.

Ob upoštevanju da je atmosferski vnos dušika in fosforja zaradi saharskega peska v Sredozemsko morje po velikosti primerljiv rečnim vnosom in da afriški pesek pogosto doseže tudi severni del Jadranskega morja, kompleksnosti Jadranskega morja in pomanjkanja raziskav vnosov afriškega peska v severni Jadran, je potrebno v prihodnosti zagotoviti raziskave omenjene problematike, ki bi bistveno prispevale k poznavanju omenjenega pojava/dogajanja v obravnavanem območju.